»Rekonsi«: prevodi Kosovelovih konsov in Chestermanove prevajalske strategije

Prispevek je posvečen analizi italijanskih in hrvaških prevodov izbranih konstruktivističnih pesmi (konsov) Srečka Kosovela, enega najpomembnejših slovenskih pesnikov (gre za sedem konsov v italijanskem prevodu Jolke Milič in hrvaškem prevodu Josipa Ostija). Prevedeni konsi (»rekonsi«) so bili analizirani glede na prevajalske strategije A. Chestermana (predvsem skladenjske, deloma tudi pomenske in pragmatične), obenem pa je bilo opredeljeno celostno prevodno razmerje med izhodiščnimi pesmimi in prevodi ter globalni prevajalski pristop. Analiza je pokazala, da tako v hrvaških kot v italijanskih prevodih Kosovelovih konsov prevladuje privzeti prevod, ki je pogostejši v hrvaščini; v italijanskih prevodih se pogosteje pojavijo druge skladenjske prevajalske strategije, enako velja za sinonimijo in pragmatično spremembo informacije; hrvaški prevodi dosledneje ohranjajo izhodiščne retorične sheme in so oblikovno bližje izhodiščnim konsom; v obeh prevodih se tipi povedi in tipografske značilnosti ujemajo z izhodiščnimi. Razlogi za razlike med hrvaškimi in italijanskimi prevodi lahko ležijo v jezikovnih razlikah, slogovnem vrednotenju prevodnih rešitev (v kontekstu ciljnega jezika in ciljne književne tradicije), interpretaciji in informativno-interaktivni vlogi prevajalca. Kljub razlikam pa lahko tako hrvaške kot italijanske »rekonse« — glede na izvirne pesmi — označimo kot poustvarjalne prevode (po F. R. Jonesu) oz. verodostojne prevode (po A. Lefeveru), kot metapesmi, ki skušajo mimetično poustvariti izhodiščno obliko (po J. Holmesu). Poleg tega lahko oboje prevode obravnavamo kot zvečine potujitvene: »rekonsi« skušajo ohranjati lastnosti Kosovelovih konsov — njihovo zgradbo, obliko, vsebino in sporočilo — in jih tako v njihovi večplastni razsežnosti predstaviti ciljnemu bralstvu.