Keith Doubt and Adnan Tufekčić, Ethnic and National Identity in Bosnia-Herzegovina: Kinship and Solidarity in a Polyethnic Society

Abstract

V knjigi o etnični in nacionalni identiteti v Bosni in Hercegovini (BiH) avtorja, priznani sociolog Keith Doubt, profesor na univerzi Wittenberg v ZDA, in etnopedagog Adnan Tufekčić, profesor na univerzi v Tuzli, v Bosni in Hercegovini, analizirata bosansko družbeno organiziranost, kulturni značaj in vzdrževanje socialnih meja. Avtorja trdita, da sodobni Bosanci živijo v polietnični družbi, ki jo določa niz afinalnih in ritualnih sorodstvenih praks, ki presegajo etnične in nacionalne identitete. Predstavljeno delo angleško govorečim bralcem ponuja jasnejše razumevanje bosanske identitete in vloge etničnih skupin v čedalje bolj kompleksni družbi. Današnja bosansko-hercegovska polietnična družba namreč ni multikulturna. Je več kot to! Različne kulture BiH v resnici ne le bivajo skupaj, ena ob drugi, ampak živijo v eni, edinstveni družbi, ki zajema različne sinergijsko soodvisne etnične skupine. Bosansko-hercegovska družba je torej veliko več kot le vsota etničnih, kulturnih in religioznih skupin, ki bivajo v skupni državi. Doubt in Tufekčić v knjigi pišeta o stvareh, ki so večini Slovencev vsaj malo znane. Skupna zgodovina, ki smo jo znotraj ene države delili v 20. stoletju, in bližina bosanskega prostora V obravnavi propagande na tem območju poudari delovanje prostovoljcev, vojske, tajnih služb in tiska. Časopis Giornale di Udine okarakterizira kot prenašalca vladnih direktiv, nacionalističnih idej in asimilacijske politike ter kot glavno propagandno sredstvo. Poudari, da je patriotska propaganda za združitev z Italijo temeljila na nasprotovanju Katoliški cerkvi, odklonilni drži do papeža in močnem antiklerikalizmu. Najglasnejši nasprotniki združitve z Italijo so bili zato podeželski duhovniki, ki so imeli velik vpliv na ljudi, kar je po avtorjevem mnenju še eden v množici dokazov o nepravilnostih pri izvedbi plebiscita. V končnem izidu plebiscita naj bi namreč večina ljudi glasovala za priključitev h Kraljevini Italiji, kar se avtorju, tudi zato, ker so ljudje domnevno sledili mnenjem duhovnikov, zdi malo verjetno. Piše še, da so bili najbolj italijansko zavedni meščani, ki so z združitvijo pričakovali pridobitev privilegijev in zmanjšanje moči plemstva ter duhovščine. Instrumentalizacijo nacionalne zavesti za doseganje različnih ciljev seveda lahko zasledimo v marsikateri nacionalni zgodovini. V četrtem poglavju avtor povzame proces določanja meje med Italijo in Avstrijo. Poudari močan občutek vzvišenosti v savojsko-piemontski miselnosti, ki se je v Furlaniji udejanjal predvsem v odnosu do Slovencev. Zaključi z razmišljanjem, da ljudsko glasovanje v Furlaniji in Benečiji ne bi moglo imeti nikakršnih posledic na mednarodni ravni, saj je bilo ozemlje na dan glasovanja že priključeno Italiji. Po avtorjevem mnenju bi glasovanje lahko imelo pozitiven učinek, če bi z njim odločitev za združitev s Kraljevino Italijo prikazali kot demokratično odločitev, vendar je to zasenčila nasilna in grozilna propaganda tiska in novih gospodarjev. Pri Banchigovem doprinosu k tematiki umanjka razmislek o tem, kako se je v tem časovnem obdobju slovensko govoreče prebivalstvo sploh identificiralo. Monografija nacionalnih identitet ne preverja, ampak prebivalcem pripiše slovensko identiteto. Predvidevam, da je razlog za to pomanjkanje virov, je pa način identifikacije Slovencev sredi 19. stoletja vprašanje, ki bi potrebovalo podrobnejšo obravnavo. Zanimivo bi bilo izvedeti tudi več o tem, ali je bilo glasovanje Beneških Slovencev za priključitev h Kraljevini Italiji res samo posledica represije italijanske kraljevine, ali pa tudi splošne ravnodušnosti do slovenstva in nacionalnih idej, kar glede na zgodovinsko obdobje ne bi bilo presenetljivo (glej npr. Judson 2018 [2016]; van Ginderachter in Fox 2019). Laični bralec se bo v knjigi srečal z mnogimi neznanimi zgodovinskimi osebnostmi, lastnim nepoznavanjem tematike pa tudi krajevne geografije. To nas ponovno sooči z mentalno oddaljenostjo tega območja za Slovence. V socialnem spominu v Sloveniji je obravnavani plebiscit prisoten občutno manj, kot na primer plebiscit na Koroškem, od katerega letos mineva sto let in sicer še ni bil obravnavan v taki monografiji. Zato je Ob zvoku remonike pomemben prispevek k poznavanju zgodovine Beneških Slovencev in hkrati opomnik, kako malo poznamo realnosti onkraj državne meje.