Poimenovanje urbane krajine kot orodje reapropriacije mesta

Abstract

Skozi zgodovino je človek oblikoval bogato besedišče, ki poimenuje posamezne geografske pojave in forme krajine, s katerimi je tisočletja živel in jih spoznaval. Ko si človek prisvoji naravno krajino, pa ta ne izgine, temveč postane nov habitat, grajeno tkivo, in tako ponuja drugačno paleto pojavov. S tvorjenjem novih izrazov za prostor ozaveščamo svojo urbano okolico ter jo pretvarjamo v zaznavno družbeno krajino. Bogastvo kompleksnega urbanega prostora in mejnih območij med naravnim in grajenim ostaja v veliki meri nepoimenovano. Cesta, ulica, avenija, stolpnica, trg – do sem naša jezikovna in kognitivna sposobnost še sežeta. Kaj pa vse majhne variacije, ki jih zaznamujejo in razločujejo med seboj? Kako bi ti označevalci vplivali na našo percepcijo prostora mesta? Članek s pomočjo analize načinov generiranja sodobne urbane krajine ter procesov poimenovanja prostora razišče prostorsko besedotvorje kot potencialno možnost vzgajanja pomenljive povezave med uporabnikom in mestom ter kot orodje reapropriacije mestnega prostora.