Zagovornik literarne izobrazbe pisateljev in kritikov

Abstract

Predlog Massima Bontempellija za kulturni preporod sodobne italijanske družbe, novecentismo, ki ga je teoretiziral sredi dvajsetih let 20. stoletja, pa tudi njegovi romani in drame, so bili doslej predmet številnih študij. Njegova novinarska dejavnost in vloga kritika pa sta bili sorazmerno neraziskani. V članku se osredotočam na enega od njegovih številnih prezrtih časopisnih člankov, napisanih leta 1910 za firenški Il Marzocco. Njegov naslov, In difesa dei pedanti: per un libro di F. D’Ovidio, je morda presenečenje, saj je Bontempelli vse življenje nasprotoval vsakršnemu pedantnemu pristopu k pisanju literature in zato zagovarjal intuicijo kot vir navdiha. Bontempelli navaja Ariosta, Petrarko in D’Ovidia ter filozofe, kot sta Vossler in Schopenhauer, ter tako poda prepričljive argumente o tem, kako postati uveljavljen pisatelj s pomočjo proučevanja literature in njenih jezikovnih prvin. Kot je to storil v enem od svojih prejšnjih člankov iz leta 1908, v katerem je pisanje mladih pisateljev in novinarjev zasmehovalno označil kar za ‘izbljuvke’, tudi leta 1910 kritizira delo vsakogar, ki se te prakse ne poslužuje. Zanimivo je, da je Bontempelli šele leta 1926 spoznal, da prihodnost literarnega pisanja ni v izoliranem študiju in pisanju literarnih tekstov, temveč v novinarstvu oziroma v pisanju za množičnega bralca. Zlasti pisanje črne kronike je po njegovem mnenju služilo kot odličen poligon, na katerem se lahko v jeziku urijo bodoči pisatelji.