Jezikovne ovire, s katerimi se pri začetni integraciji srečujejo novi priseljenci iz republik bivše Jugoslavije

Abstract

Kot predavateljica v programu Začetna integracija priseljencev (ZIP), ki je »enotni program učenja slovenskega jezika in seznanjanja s slovensko zgodovino, kulturo in ustavno ureditvijo« (Andragoški zavod Maribor – Ljudska univerza, 2018), imam vsakodnevno stik s tujci, katerih materni jezik je albanščina, angleščina, ruščina, ukrajinščina, makedonščina, španščina, kitajščina ali kateri drug nam manj poznan jezik. Čeprav se različne jezikovne skupine med seboj zelo razlikujejo, imajo vsi ti tujci eno skupno točko – naučiti se morajo slovenskega jezika, da se bodo lažje vključili v novo okolje. Na mariborskem območju so v večini priseljenci, ki so državljani Bosne in Hercegovine ter Srbije, zato se članek tudi osredotoča na njih in na jezikovne ovire, s katerimi se spopadajo v procesu integracije; najpogostejše so predstavljene v nadaljevanju. Osebe, s katerimi se srečujem na tečaju, običajno bivajo v Sloveniji manj kot eno leto, imajo različno izobrazbo, vse od končane osnovne šole do znanstvenih magisterijev, spadajo v različne starostne skupine in imajo različne zaposlitvene statuse. Praksa seveda potrjuje, da sta hitrost in uspešnost integracije najbolj odvisni od motiviranosti posameznika, in ne od prej naštetih dejavnikov ter od usposobljenosti predavatelja, katerega delo sicer zahteva ogromno znanja in prilagajanja, da je čim bolj izkoriščen potencial vsakega posameznika. Slovenci smo večinoma mnenja, da je Bosancem in Srbom v Sloveniji lahko, saj da imajo boljše pogoje za življenje, pa še jezika se jim ni treba učiti. Zgodbe iz predavalnice pa so popolnoma drugačne, saj se ravno zaradi podobnosti med jezikoma večina teh priseljencev izogiba pogovorom s Slovenci, misleč, da bodo verjetno narobe razumljeni.