,,Alenka Jensterle Doležal: Ključi od labirinta: o slovenski poeziji

V monografiji Ključi od labirinta. O slovenski poeziji Alenka Jensterle-Doležal, predavateljica slovenske književnosti na Karlovi univerzi v Pragi, pesnica in pisateljica, svoje široko raziskovalno področje, ki pokriva vse zvrsti slovenske književnosti, na kar kažejo njene dosedanje tri slovenske monografije (Mit o Antigoni v zahodnoin južnoslovanskih dramatikah sredi 20. stoletja iz leta 2004, V krogu mitov: O ženski in smrti v slovenski književnosti iz 2008 ter Avtor, tekst, kontekst, komunikacija: Poglavja iz slovenske moderne iz 2014), tokrat omejuje, kot pojasnjuje že podnaslov, na slovensko poezijo. Vendar ostaja široka v preučevanem obdobju, ki sega vse od romantike s Prešernovo poezijo do Šalamunovega avantgardizma v šestdesetih in sedemdesetih letih ter ob pesništvu Svetlane Makarovič do njene zbirke iz devetdesetih let. Za naše razmere presenetljivo, a hkrati razveseljivo je razmerje med preučevanimi pesniki in pesnicami, ki je tri proti pet za pesnice. Kot opozori že v uvodnem zapisu, je to posledica njenega zavedanja donedavne prezrtosti pesnic v slovenskem literarnem sistemu. Po njenem mnenju, ki ga uresničuje pri raziskavi pesnic, potrebuje obravnava del avtoric v nasprotju s poezijo kanoniziranih avtorjev še vedno poudarjeno razčlembo konteksta in recepcije, saj so »[n]jihovi značilni fikcijski svetovi [...] razložljivi samo v okviru prezrtega sobesedila« (str. 13). Na tak način se v drugem poglavju sooča s poetiko Vide Jeraj, v tretjem z zgodnjo poezijo Lili Novy in vsaj deloma (skozi biografsko-zgodovinski kontekst) tudi s poezijo Ljubke Šorli v četrtem. Nekoliko drugače je razumljivo obravnavana Svetlana Makarovič, saj je bila »prva slovenska pesnica, ki se je v 20. stoletju zares uveljavila v narodnem literarnem sistemu« (str. 191).