Nietzsche, krutost, mazohizem, genealogija

Prispevek se prvenstveno posveča Nietzschejevi obravnavi okrutnosti, ki v številnih bistvenih pogledih predstavlja nenadomestljiv ključ za razumevanje Nietzschejevega genealoškega projekta. Ta študija je dopolnjena z vzporednicami s še dvema izstopajočima intelektualnima figurama poznega devetnajstega stoletja: Fjodorjem Mihajlovičem Dostojevskim in Leopoldom von Sacher-Masochom. Dostojevski je zapisal: »če človek zaradi civilizacije ni postal bolj krvoločen, je postal pa vsaj huje, odvratneje krvoločen.« Nietzsche je šel v tej oceni še korak dlje: ne le, da nas civilizacije ne naredi imune za okrutnost, pač pa je treba dojeti kako se sama, na vseh svojih odločilnih korakih, neposredno izrašča iz okrutnosti. Kar Nietzscheja po drugi strani povezuje z Masochom, je dejstvo, da vsi ti zgodovinski in celo predzgodovinski procesi, ki so izoblikovali človeštvo in civilizacijo, niso samo povezani z okrutnostjo, temveč jih moramo razumeti kot različne oblike ponotranjenja (»poduhovljenja«, »božanstvenja«) okrutnosti. Jedro študije je posvečeno analizam različnih oblik in vidikov Nietzschejevega koncepta ponotranjenje okrutnosti (v relaciji do razmerij moči, razmerja subjekt-objekt, mutacij užitka in perverzij).