HUMANIZACIJA POLITIKE: Šestdeset let politologije v Sloveniji

Politika kot zavestna človekova dejavnost, usmerjena na urejanje odnosov med člani skupnosti, je od prvih korakov učlovečevanja ena osnovnih gibal vsake človekove dejavnosti. Za zahodno zavest se je intenzivno institucionalizirala z življenjem ljudi v politični skupnosti v antični Grčiji z vzpostavitvijo mestne državice polis: v njej in za njeno reprodukcijo. Vnesla je moment celote, ki je bil poprej samo ali pretežno skrb narave. Naravni zakoni so do nastanka političnih oblik delovanja ljudi determinirali celoto človeštva.1 Politično življenje ljudi pa je od svojih začetkov spremljala tudi politična misel, refleksija o tem, kaj se s politično skupnostjo dogaja, zakaj sploh obstaja, kaj pravzaprav je, kakšna je povezava z vrednotami, kot so sreča, pravičnost, svoboda, enakost, varnost. Zgodovinski viri obravnave pojavov politike so različni in segajo daleč v človeško zgodovino. Vsaj za evropski prostor je mogoče trditi, da se zgodovina politične znanosti začenja v antični Grčiji (Bibič, 2021: 3). Aristotel je v svojem delu Politika najbolj celovito opredelil pojmovni aparat za obravnavo pojavov politike v smislu antične polis, v kateri naj živi svobodni državljan.2 S pojavom znanosti postanejo osrednje teme politične misli nastanek, strukture in funkcije države. Z nadaljnjim razvojem države in njene vse večje vloge v družbenem življenju se državni značaj politike le še krepi. Identifikacija države s politiko postane preozka, saj obsega politika poleg državnega tudi delovanje širših družbenih, materialnih idr. dejavnikov na nacionalni in mednarodni ravni (prim. Bibič, 2021: 26). Prva polovica dvajsetega stoletja je bila v znamenju vzpona politike. Konec devetnajstega stoletja je politično speljal v stranke in angažiral množice ljudi za odločanje o skupnih zadevah. Začel se je velik pohod demokratizacije. Navadni ljudje so se angažirali, da bi spremili svet.