Rousseau, Nietzsche in vprašanje srca

Rousseau in Nietzsche sta filozofa, med katerima le stežka vzpostavimo dialog, ki bi izhajal neposredno iz njunih del in vendar se med njunima filozofijama spletajo povezave ali, rečeno z Nietzschejem, perspektive, ki odpirajo skupno vprašanje: vprašanje vrednotenja. A na kaj se nanaša vrednotenje, na katero vrednost oziroma na vrednost česa se nanaša? Pokazati želimo, da gre za vrednotenje sedanjika v katerem se izvaja mišljenje, ki se vrača kot spomin tako kontinuitete sledi, kot njenih prekinitev. Vendar spomin se vrača bodisi kot resentiment in volja po maščevanju, torej samonegacija spomina, ki nikdar ni adekvaten, bodisi kot afirmacija tega, ki se spominja in tega, kar se v spominu vrača, vključno z diskontinuitetami. Kot odgovor na ta problem Rousseau iznajde proto-pojem srca, ki se v bolj ali manj pojmovni obliki pojavlja tako v njegovih avtobiografskih kot politično teoretskih delih, ne da bi mu Rousseau kdaj deklariral mesto v svoji filozofiji. Trdimo, da srce pridobi svojo pojmovnost šele ko ga prepoznamo kot centralni in plastični princip njegove misli, ki strukturno ustreza Nietzschejevi volji do moči. Slednjo Deleuze označi za plastični princip Nietzschejeve filozofije, kot princip vrednotenja in prevrednotenja vrednot in kot princip vrednotenja tega, kar se more in mora vračati v mišljenju.