Vloga Svetega pisma v procesih jezikovne standardizacije na primeru valižanščine

Prevodi Svetega pisma so imeli ključno vlogo v procesih jezikovne standardizacije, saj so v Svetem pismu uporabljene različice spričo njegove edinstvene avtoritete pogosto obveljale kot standardne, obenem pa je bilo Sveto pismo kot besedilo bolj razširjeno kot drugi teksti, še posebej v Evropi v času renesanse in reformacije, kar je pripomoglo ne le k oblikovanju, temveč tudi k razširjanju na Svetem pismu temelječega jezikovnega standarda. Članek proučuje vlogo Svetega pisma v procesih jezikovne standardizacije, pri čemer se osredotoča na zgodovino valižanščine. Jezik prvega integralnega prevoda Svetega pisma v valižanščino iz leta 1588 na splošno velja za temelj standardne književne valižanščine, čeprav doslej še ni bilo sistematične raziskave o tem, kako se je svetopisemski standard razvil oziroma se uveljavil. Prispevek kritično obravnava tradicionalno, vendar nedokazano stališče, da je bil jezik Svetega pisma iz leta 1588 osnovan v srednjeveškem književnem standardu, uveljavljenem v pesništvu. Namesto tega predlaga alternativno domnevo, in sicer da je svetopisemski jezikovni standard rezultat procesa predelave zgodnejših prevodov, v odnosu do katerih prevod iz leta 1588, ki je naposled postal kanoničen, predstavlja reakcijo, s tem da se izrecno opredeljuje do jezikovnih nedoslednosti in idiosinkrazij, značilnih za zgodnejše prevode Novega testamenta in Psalmov.