Prvi prevodi Homerja v islandščino (1820‒1855)

Po naselitvi nekaterih obrežij otoka Islandije so izobraženi (najbrž predvsem politični oporečniki iz vrst norveškega plemstva) zapolnjevali vsakoletna temna polletja (»večno noč«) s pisanjem (takrat na pergament). Ovekovečili so mitološka besedila (največ je bilo pesmi), ki so jih bile germanske jezikovne skupnosti ohranile iz pragermanskega obdobja, nato začeli zapisovati kroniko (zgodovino) svojih družin in druge vsebine (oboje največkrat imenovano »saga«). Pomudili se bomo samo pri staroislandskem izvirnem pesništvu, ki se je prav razbohotilo v več smereh, pri čemer je ohranilo in dalje razvijalo izključno aliteracijski verz, prav tako podedovan iz pragermanskega obdobja (zato vsaj delno izpričan v vseh starih germanskih jezikovnih skupnostih; zlasti znana je staroangleška pesnitev Bēowulf (okoli 3182 verzov)). A zunaj Islandije so aliteracijsko poezijo kmalu zamenjale bolj južne oblike pesniškega izražanja. Opisati aliteracijsko pesništvo v islandski izvedbi je zapleteno. Omejujem se na najnujnejše in v tej zvezi tudi na prvotno. Vse besede jezika so naglašene na prvem zlogu (še dandanes); prim. naše = Gregorčičevo védra víšnjevost (višáv). Verz je sestavljen iz po dveh stičnih polverzov, navadno imenovanih a in b. V polverzu a se vsebinsko izraziti besedi začenjata z enakim soglasnikom. V polverzu b pa se le ena vsebinsko izrazita beseda začenja z enakim soglasnikom kot aliterirajoči besedi v polverzu a. Zapleti (tu niso razloženi) so v sklopu s + p/t/k in pri samoglasnikih. V resnici je bil sistem že v srednjem veku precej širši (prvi učbenik islandskega aliteracijskega pesništva je iz okoli 1270!) in je v rabi še vedno, celo v priložnostnih stihih, ki jih pisci nekrologov spesnijo za svoj zapis o nedavno preminuli osebi. Od druge polovice 17. stoletja so vznikali tudi islandski prevodi tujih stvaritev v vezani besedi, zlasti tistih s protestantsko usmeritvijo. Zgodaj so se lotili Miltonove epopeje Paradise Lost (»Izgubljeni raj«). Blankverz te angleške pesnitve so islandski prevajalci odklanjali, dopuščali so samo aliteracijskega. DOI: https://doi.org/10.4312/keria.21.2.163-167