{"title":"Izumrtje in ponovljivost konca: Wells, Cuvier, Nietzsche","authors":"Marisa Žele","doi":"10.3986/fv.42.3.04","DOIUrl":null,"url":null,"abstract":"Prispevek se nameni raziskati stik med literarno imaginacijo konca sveta, kot je ta upodobljen v H.G. Wellsovem znanstveno-fantastičnem romanu Časovni stroj in konceptom izumrtja, idejo francoskega naturalista Georgesa Cuvierja, ki na prelomu 19. stoletja oblikuje tezo o strukturi sveta, ki ima vase vgrajen konec kot elementaren gradnik svojega naravnega ustroja. Časovnega potnika v Wellsovem romanu v daljno prihodnost žene obsesivna želja po uzrtju usode sveta. Sreča jo na obali že mrtvega morja, kjer ga pričaka podoba umirajočega sveta, tihega in odetega v rdečo luč trajnega sončnega zahoda. Cuvier se po drugi strani s koncem sveta sreča kot bralec sledi tiste zgodovine, kot jo pripoveduje naravni svet skozi svoje plastenje in nalaganje. Znotraj teh plasti Cuvier prepozna momente repetitivnih prekinitev, ki so v veliki naravni zgodovini pustili za seboj ne samo cele vrste in rodove, temveč vključno z njimi tudi cele svetove. Ključno vprašanje je tako status konca, ki ga bomo obravnavali znotraj mehanizma vrnitve in ponovitve.","PeriodicalId":41584,"journal":{"name":"FILOZOFSKI VESTNIK","volume":" ","pages":""},"PeriodicalIF":0.1000,"publicationDate":"2021-12-31","publicationTypes":"Journal Article","fieldsOfStudy":null,"isOpenAccess":false,"openAccessPdf":"","citationCount":"0","resultStr":null,"platform":"Semanticscholar","paperid":null,"PeriodicalName":"FILOZOFSKI VESTNIK","FirstCategoryId":"1085","ListUrlMain":"https://doi.org/10.3986/fv.42.3.04","RegionNum":4,"RegionCategory":"哲学","ArticlePicture":[],"TitleCN":null,"AbstractTextCN":null,"PMCID":null,"EPubDate":"","PubModel":"","JCR":"0","JCRName":"PHILOSOPHY","Score":null,"Total":0}
Izumrtje in ponovljivost konca: Wells, Cuvier, Nietzsche
Prispevek se nameni raziskati stik med literarno imaginacijo konca sveta, kot je ta upodobljen v H.G. Wellsovem znanstveno-fantastičnem romanu Časovni stroj in konceptom izumrtja, idejo francoskega naturalista Georgesa Cuvierja, ki na prelomu 19. stoletja oblikuje tezo o strukturi sveta, ki ima vase vgrajen konec kot elementaren gradnik svojega naravnega ustroja. Časovnega potnika v Wellsovem romanu v daljno prihodnost žene obsesivna želja po uzrtju usode sveta. Sreča jo na obali že mrtvega morja, kjer ga pričaka podoba umirajočega sveta, tihega in odetega v rdečo luč trajnega sončnega zahoda. Cuvier se po drugi strani s koncem sveta sreča kot bralec sledi tiste zgodovine, kot jo pripoveduje naravni svet skozi svoje plastenje in nalaganje. Znotraj teh plasti Cuvier prepozna momente repetitivnih prekinitev, ki so v veliki naravni zgodovini pustili za seboj ne samo cele vrste in rodove, temveč vključno z njimi tudi cele svetove. Ključno vprašanje je tako status konca, ki ga bomo obravnavali znotraj mehanizma vrnitve in ponovitve.