Sodobna dramatika in vprašanje dediščine neoavantgarde šestdesetih in sedemdesetih let

Sodobna dramatika je do neke mere dedinja neoavantgarde s konca šestdesetih in iz sedemdesetih let prejšnjega stoletja. Takrat se je namreč zgodil t. i. performativni obrat, ki je gledališče potegnil stran od reprezentacije k prezentaciji. Razvoj, ki je sledil, označujemo z različnimi oznakami, npr. postdramsko gledališče, estetika performativnega, v primeru dramskih besedil pa kot ne več dramski gledališki tekst, gledališče »u fris« ipd. Tudi na Slovenskem se je konec šestdesetih let zgodil odločilen zasuk od besedila k dogodku. Takrat so nastali prvi hepeningi in performansi, ob Pupiliji pa je Veno Taufer razglasil kar smrt literarnega gledališča. Na prvi pogled se torej zdi, da sodobna dramska pisava ponavlja prejšnje vzorce. Da morda radikalneje ubeseduje jezikovne in estetske igre, dekonstruira dramsko formo in torej radikalizira nastavke neoavantgard, a vendar v zadnjih dveh desetletjih govorimo o vračanju k dramskemu, o postpostdramskem, o (spet) dramskih tekstih itd. S primerjalno analizo dveh radikalnejših besedil iz zbornika Generator:: za proizvodnjo poljubnega števila dramskih kompleksov (Sinopsis za happening Hlapci Dušana Jovanovića in Generator, ki iz določenih enot in po preprostih pravilih proizvaja poljubno število dramskih kompleksov Rastka Močnika) ter dveh besedil Simone Semenič in Varje Hrvatin (mi, evropski mrliči in Vse se je začelo z golažem iz zajčkov) razprava pokaže, da gre pri neoavantgardah za vprašanje gledališke uprizoritve in forme dramskega teksta, pri sodobni dramatiki pa bolj za način iskanja avtentičnosti in dramatičnih učinkov.