Materialistična teorija sreče

Če bi iskali kandidata za najbolj kontroverzen pojem danes, bi »sreča« nedvomno bila med favoriti za zasedbo tega mesta. Po eni strani je sreča v zgodovini filozofije predstavljala eno osrednjih etičnih torišč – od Grške eudaimonie do Benthamovega imperativa »največja sreča za največje število ljudi«. Etika je bila skoraj neločljivo povezana z iskanjem sreče, ki je že pri Grkih delovala kot sinonim »dobrega življenja«. Po drugi strani kapitalizem danes, kljub splošni apatiji in brezupnosti ljudi zaradi permanentnih kriz kapitalističnega sistema (podnebne spremembe, pandemija, finančna kriza itd.), samega sebe še vedno v precejšnji meri legitimira, če že na z zagotovilom, pa vsaj z obljubo sreče. Navkljub različnim zgodovinskim kontekstom, iz katerih je pojem sreče vedno znova dobival svoj pomen, pa vendarle lahko med vsemi temi razlikami izluščimo nek skupni imenovalec, ki je danes, v dobi poznega kapitalizma, celo pridobil status temeljnega kamna naše hegemone predstave o sreči. Sreča zadeva vprašanje biti. Ob evokaciji sreče se običajno poraja vprašanje, ali je nekdo srečen in kaj pomeni biti srečen oziroma kako to postanemo. Sreča je tako neločljivo povezana z vprašanjem identitete: je tako rekoč čutni izraz kvalitet naše biti, tega, kar domnevno smo. V nasprotju s to »ontologizacijo sreče« si članek prizadeva pokazati ne samo, da obstaja materialistični pojem sreče, temveč tudi, da ta pojem temelji na primatu glagola »imeti« nad glagolom »biti«. Z materialistične perspektive je sreča nekaj, kar lahko imamo oziroma nas doleti, ne pa nekaj, kar smo. Pri tem sta ključni dve referenci: prvič, Benjaminova formulacija sreče iz njegovega zadnjega teksta »O pojmu zgodovine«, in, drugič, freudovsko-lacanovska teorija ponavljanja.