Disput o petih paradoksih »poezije stranišča« s prologom in epilogom

Med deli verjetno najboljšega poznavalca slovenske dramatike in njenega prvega teoretika Tarasa Kermaunerja je mogoče najti tudi en sam dramski poskus: sodno razpravo o vrednosti avantgardistične poezije na primeru obtoženega pesnika Tomaža Šalamuna. Sicer gledališko zelo uporabno zvrst sodnega disputa Kermauner zanimivo razvije, zaključi pa jo s popolnoma antidramskim, antiklimaktičnim sklepom, s katerim preloži odločanje o stvari na drugi časoprostor. Natančnejši pregled besedila razkrije različne konceptualne nedoslednosti, ki jih je mogoče zajeti s pojmom paradoksa. V tekstu je bilo tako mogoče izslediti pet točk, ki bi jih bilo mogoče definirati kot paradoksne, in sicer zadevajo vsebinske kategorije, kot so bistvo umetnosti, vprašanja naroda za umetnost, umetnosti in marksizma ter življenja kot vrhovne estetske kategorije, zadnji paradoks pa je formalen, saj sodna razprava s svojim zaključkom izzveni popolnoma v prazno: ne glede na dovolj izrazito in ostro predstavitev stališč obeh protagonistov, Toživca in Branivca, se Kermauner odloči – namesto za stopnjevanje konflikta do (gledališkega) vrhunca – za razvodenitev disputa na podlagi vključitve občinstva in ugotovitve, da se slednje v vlogi porote ne more odločiti za nobeno od strani. (Raz)rešitev dileme o (nacionalni, umetniški) kvaliteti avantgardistične poezije tako preostane – vsej pirotehniki Kermaunerjeve gledališke sodne razprave navkljub – prihodnosti in literarni teoriji.