Zametki pesimizma v Flaubertovi LʼÉducation sentimentale

V prispevku se s socioliterarnega vidika ukvarjamo z zametki pesimizma, kakor se formira v Flaubertovem delu L‘Éducation sentimentale (Vzgoja srca, 1869). Izkaže se, da je pesimistični pogled na svet junaka Frédérica Moreauja tesno povezan z njegovim odnosom do obdajajoče ga potrošniške družbe. Najprej raziščemo pojem literarnega polja, kot ga je razdelal Pierre Bourdieu v delu Les Règles de l‘art (1992), zatem pa junakov odnos do potrošništva osvetlimo s pomočjo sociologije romana Luciena Goldmanna, pri kateri razvoj te literarne zvrsti v socioliterarnem oziru določa razmerje med posredujočo in posredovano vrednostjo (valeur médiatrice in valeur médiatisée), ki ga odraža romaneskni junak kot »problematični posameznik« (Goldmann 1964). To razmerje se je v drugi polovici 19. stoletja že povsem nagnilo v prid posredujoče, menjalne vrednosti dobrin, ki je zasenčila njihovo uporabno, pristno vrednost, pri čemer nas zanima, kako vsesplošni merkantilizem botruje preoblikovanju vloge denarja, ki odigra ključno vlogo pri emancipaciji literarnega polja in njegovi umestitvi v diskurz buržoaznega progresivizma. Skozi analizo položaja junaka Frédérica Moreauja v polju moči in umetnosti se izkaže, da v družbi, kakor jo beremo v romanu, niso komodificirane le materialne dobrine, pač pa tudi sama junakova želja in z njo povezana čustva, pri čemer prevzema ljubezen vedno bolj vlogo simbolnega kapitala in statusa. Takšna družbena razmerja potiskajo junaka v pesimizem, katerega simptom so njegove vélléités (želje brez prave volje do izpolnitve), in ga postavljajo v linijo antijunakov, ki se s postopnim razkrojem subjekta nadaljuje z nihilizmom Huysmansovega Folantina in absurdom Sartrovega Roquentina.