Krščanski imperij in cerkvena zgodovina

Članek je posvečen Cerkveni zgodovini, ki jo je po gotski invaziji v severno Italijo v letu 401/402 napisal Rufin iz Akvileje, eden najvidnejših latinskih krščanskih piscev poznega 4. in zgodnjega 5. stoletja. Rufinova Cerkvena zgodovina je v osnovi prevod istoimenskega dela Evzebija iz Cezareje, ki sta mu dodani dve knjigi, v katerih Rufin opisuje dogodke iz let 325–395. Članek predstavi, na kakšen način je Rufin v tem dodatku sledil praksi in temam, ki jih je v svojem delu ustoličil Evzebij, pri čemer Rufinovo metodo ponazori z več primeri. Glavne teme dodatka, ki ji članek obravnava, so Rufinova uporaba Evzebijevega koncepta apostolskega nasledstva, njegovo zanimanje za biografije vidnih kristjanov, za herezije, trpljenje Judov, pogansko preganjanje ter za širitev krščanstva tako znotraj kot zunaj meja rimskega cesarstva. V povezavi s tem se prispevek posveča predvsem pokristjanjenju tujih poganskih ljudstev in boju proti poganstvu v rimskem Egiptu ter Italiji. V celoti gledano je Rufinov dodatek v dveh knjigah v svojem bistvu precej drugačen od Evzebijeve Cerkvene zgodovine. Namesto neprestanega navajanja virov, ki daje Evzebijevemu delu avreolo objektivnosti in pristnosti, je Rufin svoj dodatek v večji meri osnoval na ustnih virih. Poleg tega izkazuje globoko zanimanje za čudeže, zaradi česar je dodatek prava zakladnica najrazličnejših čudežev, ki so jih v 4. stoletju izvršili kristjani. Opise čudežev Rufin izkoristi za to, da vedno znova pokaže, kako je gibalo zgodovinskega dogajanja dejansko krščanski Bog, ki poskrbi, da pravoverni kristjani premagajo heretike in pogane.