Prve literarne pravljice francoskega salonskega vala: hibridna žanrska zvrst

Abstract

Del ideološke zapuščine romantičnega 19. stoletja je prepričanje, da naj bi pravljice odsevale motiviko ljudskih pripovedi. Literarnozgodovinska veda dokazuje, da so pravljice hibridna literarna zvrst, ki je vzniknila v okviru francoskega salonskega gibanja ob koncu 17. stoletja. Salonske pisateljice, ki so bile nosilke novega žanra, so se skupaj s Perraultom naslonile na že obstoječe literarne predloge predstavnikov renesančne novele in srednjeveškega viteškega in pastoralnega romana. Iz žanra renesančnih novel so prevzele narativni prijem okvirnih pripovedi, v katerih so opisovale salonsko okolje in pripovedne načine, na katere so nastajale nove pripovedi, ki so jih okvirile še drugače. Vsako pravljico so opremile s posvetilom in uvodom, na koncu pa še s pojasnilom, največkrat v obliki opombe, pri čemer so predstavile svoja teoretska razmišljanja in literarne vire, po katerih so se zgledovale. Iz žanra srednjeveškega viteškega in pastirskega romana so prevzele arhetipskost aristokratske dvorne kulture in neotipljivost prostora in časa, ki ga podčrtuje družbena nezaznamovanost, kar je pravljicam dalo pečat tipske statičnosti. Tem predelavam in dopolnitvam literarnih predlog zgodnejših obdobij so dodale še elemente magičnega, ki so si jih izposodile deloma iz antične mitologije in deloma iz čudežnih pripovedi, značilnih za ljudsko pripovedništvo, s poudarkom na vilah in njihovi magični moči.