Vpliv triangulacije revizijskih dokazov na revizorjevo oceno tveganja prevare v Sloveniji

Abstract

Triangulacija revizijskih dokazov je strategija pridobivanja in vrednotenja revizijskih dokazov iz treh temeljnih virov hkrati, katere prednost je pridobitev dodatnega neodvisnega revizijskega dokaza zunaj družbe. S pomocjo triangulacije revizijskih dokazov revizor zmanjsa tveganje pomembno napacne navedbe zaradi prevare na sprejemljivo nizko raven. Ker je uporaba te tehnike v praksi zelo zahtevna, je namen raziskave preveriti, ali revizorji v Sloveniji prepoznajo pomembnost dokaza zunanjega okolja in kako ta v razlicnih kombinacijah z notranjima dokazoma (dokazom poslovodstva in dokazom podpornih služb) vpliva na oceno tveganja pomembno napacne navedbe zaradi prevare. Na podlagi raziskave, v katero je bilo zajetih 47 slovenskih revizorjev, ugotavljamo, da se revizorji prevec zanasajo na notranje dokaze, ko ti kažejo na majhno tveganje poslovodske prevare, ob tem pa spregledajo pomembnost neodvisnega zunanjega dokaza v najbolj kljucnem trenutku. Nasprotno pa dajejo premajhen poudarek notranjim dokazom, ko ti nakazujejo veliko tveganje poslovodske prevare, in v dokazu zunanjega okolja iscejo potrditev, da prevare ni. Ugotovljeno kaže na sibko poklicno nezaupljivost slovenskih revizorjev.