SOCIALNE INOVACIJE KOT NOV TIP KOLEKTIVNEGA DELOVANJA

Abstract

Povzetek. Socialna inovacija (SI) je sodoben pojav, katerega značilnost je prizadevanje za neko izboljšavo na področju blaginje, in to z vzpostavitvijo novih povezav med akterji iz različnih sektorjev. Cilj člankka je na podlagi obsežne in raznovrstne literature poiskati nastavke za razumevanje SI v dveh teorijah. Pokažemo, kako je po strukturacijski teoriji SI možno konceptualizirati kot obliko kolektivnega delovanja, po teoriji kompleksnosti pa kot obliko samoorganizacije. Nadalje izpostavimo dva mehanizma, ki sta po obeh teorijah pomembna za vznik in obstoj kolektivnega delovanja in – kot pokažemo – celo konstitutivnega pomena ob soočanju s tveganji in ovirami, ki so specifične za SI. Prvi je skupno učenje in pridobivanje znanja, vitalno pomemben za ohranjanje kohezivnosti akterjev ob srečevanju z novim in neznanim. Drugi je decentralizirano vodenje, ki s specifičnimi veščinami omogoči premoščati razlike v znanju, načinu dela in organizacijski kulturi med različnimi akterji. Pomen teh mehanizmov in vlogo javnega sektorja pokažemo na dveh primerih SI: »skupnost prakse« in »živi laboratorij«.