Nietzsche, Wagner, kompozicijski miniaturizem

Abstract

Nove oblikoslovne rešitve (ali manko le-teh), ki jih je prinesla reforma opere v glasbeno dramo, burijo duhove že od samega nastanka zrelih Wagnerjevih del (Nibelungov prstan, Tristan in Izolda, Mojstri pevci nürnberški, Parsifal). Najbolj slavno formulacijo očitka dozdevne skladateljeve pomanjkljive veščine obvladovanja velikih form je artikuliral Friedrich Nietzsche, ki v Primeru Wagner poda diagnozo miniaturizma kot glavne kompozicijske značilnosti ali pa kar splošnega simptoma Wagnerjevega dekadentnega sloga. V prispevku se bomo s pomočjo analiz, ki jih najdemo v zajetni študiji muzikologa Karola Bergerja, ozrli na zgodovinski kontekst te pripombe, pretehtali njeno splošno ustreznost ter nazadnje osvetlili pot in zagate umetnika in filozofa, ki v drugi polovici 19. stoletja vsak na svoj način iščeta nova bežišča po zatonu razsvetljenske vere v moč razuma.