Iusta causa traditionis. Narava pravne podlage izročitve v luči antinomije Iul. D. 41, 1, 36 in Ulp. D. 12, 1, 18

Abstract

Pojmovanje pravne podlage izročitve (iusta causa traditionis) je bilo od nekdaj eno najspornejših vprašanj v romanistiki. V Digeste so bili vneseni nasprotujoči si odlomki, Justinijanovi kompilatorji pa se tudi v Institucijah niso nedvoumno opredelili o tem, ali tradicija kot temeljni razpolagalni pravni posel za svojo učinkovitost predpostavlja veljavno pravno podlago. Kljub danes prevladujočemu mnenju, da je bila zasnova rimske tradicije tako v klasičnem kot Justinijanovem obdobju kavzalna, ni jasno, v čem je bila narava zatrjevane kavzalnosti. Eno najspornejših mest ostaja antinomija med Julijanovim odlomkom D. 41, 1, 36, kjer se zdi, da eden največjih rimskih juristov zagovarja abstraktno tradicijo, in kavzalno navdahnjenim Ulpijanovim odlomkom D. 12, 1, 18. Avtor predstavi in kritično ovrednoti najnovejše poglede na razumevanje razmerja med obema odlomkoma ter sklene, da poskusi njune harmonizacije niso smiselni, Julijanovo stališče, ki ne trpi posploševanja, pa pripiše juristovi značilni argumentacijski samoniklosti.