Hvaležnost obdarjenca – pravna in moralna obveznost

Abstract

Pričakovana (in zahtevana) hvaležnost obdarjenca, ki je utemeljena z neodplačnostjo darilne pogodbe, se najbolj izrazito kaže v obliki preklica darila zaradi hude nehvaležnosti. Darovalec lahko prekliče darilno pogodbo zaradi hude nehvaležnosti, če se po njeni sklenitvi obdarjenec proti njemu ali njegovemu bližnjemu obnaša tako, da bi bilo po temeljnih moralnih načelih nepravično, da bi obdarjenec prejeto obdržal. Upoštevaje težavnost opredelitve darila ter primerjalnopravno neenotnost ureditve daril in neodplačnih pravnih poslov, ne preseneča, da se pri uporabi instituta preklica darila zaradi nehvaležnosti pojavljajo praktične težave. Te izhajajo iz neopredeljenega teoretičnega izhodišča, najizraziteje pa se kažejo pri remunatoričnih darilih, darilih danih iz drugih posebnih nagibov, ter v okoliščinah, v katerih je obdarjenec svojo moralno obveznost hvaležnosti že izpolnil. Sociološki in antropološki zaključek je, da je družbeni pojav dajanja, prejemanja in vračanja daril odvisen od konteksta (okoliščin) primera, predvsem pa vseh kompleksnosti razmerja med konkretnim darovalcem in konkretnim obdarjencem. Zdi se, da pravni sistemi neuspešno poskušajo uporabiti splošne pogodbenopravne (tržne) režime na darilih, ki so nedvomno, zunajtržna in s tem v bistvenem nepogodbena kategorija. Posebna pravila, ki naj bi odražala posebnost daril kot neodplačnih pravnih poslov, so pravzaprav zgolj izraz nezaupljivosti prava do daril. Bistveno odprto vprašanje je, ali je ta nezaupljivost utemeljena ali pa je zgolj posledica zastarelih zgodovinskih teoretičnih izhodišč.