Uprizarjanje dotika in vonja: liminalnost čutov

Abstract

Članek obravnava liminalno naravo uporabe različnih čutov v sodobnih uprizoritvenih umetnostih. Njegovo izhodišče so naslednje misli: med umetniškimi dogodki poteka performativno dejanje, ki preoblikuje izvajalce in občinstvo, ter izmenjava vlog med »odrom« in »dvorano«, bodisi v smislu spektakla Augusta Boala bodisi uničenja četrte stene in posebne »avtopoetične povratne zanke« (Erika Fischer-Lichte). Naš cilj je ponovno premisliti in preučiti vlogo čutnega jezika kot enega od redko uporabljenih, a zelo učinkovitih orodij performativnih revolucij 20. in 21. stoletja. Te revolucije so se začele s futuristi, nadaljevale s taktilnimi in čutnimi performansi ter pristopi Marine Abramović in Yoko Ono ter dosegle vrhunec z Enriquejem Vargasom in njegovim senzorialnim gledališčem v različnih fazah. Poskušali bomo odgovoriti na naslednji vprašanji: Kako se lahko dotikamo in vonjamo ... v performativnih dejanjih? Kakšne vrste liminalitet proizvaja senzorično dejanje v sodobni uprizoritvi?