Značaj mladih protagonistov v Plavtovem Hišnem strahu in Trinovčevem

Abstract

Pogost motiv v rimski paliati so medgeneracijski konflikti. Medtem ko očetje največkrat poudarjajo konvencionalno moralo in kažejo varčnost, že kar skoporitost, se sinovi v njihovi odsotnosti radi predajajo razvratu: zapravljajo denar, popivajo in se spuščajo v razmerja s heterami, ponavadi ob pomoči kakega nabritega domačega sužnja. Ker vlada v komediji saturnalijski narobe svet, na koncu »zmagajo« sinovi in sužnji, ki so tudi glavni junaki teh komedij. Tu in tam pa Plavt sinovom položi na jezik besede, ki odstopajo od njihovega siceršnjega ravnanja in jih prikažejo v odgovornejši luči. Njegova najrazvpitejša »moralistična« komedija je Trinovčevo (Trinummus), vendar zasledimo moralno navdahnjene vložke in značajske lastnosti tudi v drugi komediji s podobnim izhodiščem, ki deluje veliko bolj razposajeno: v Hišnem strahu (Mostellaria). Ob primerjavi mladih protagonistov v Plavtovih komedijah Hišni strah in Trinovčevo ugotovimo, da je komedija Trinovčevo občutno bolj moralistična od Hišnega strahu, vendar po drugi strani tudi v slednjem ni mogoče videti gole burke kot, denimo, v Oslih (Asinaria) istega avtorja. Če si v Oslih oba protagonista, oče in sin, ki se pehata za isto meretrix, pravzaprav zaslužita zgolj posmeh občinstva, imajo glavni junak Hišnega strahu, njegov prijatelj in ljubica več značajskih lastnosti, ki so jih morale prikupiti tudi kritikom Katonovega kova.