Janez Krizostom

Abstract

Prevedena homilija spada v serijo 67-ih homilij o 1 Mojzesovi knjigi (Homiliae in Genesin, CPG 4409), ki jih je Janez Krizostom (347–407), morda največji govorec krščanske antike, pripravil najverjetneje za postni čas leta 388, ko je še kot duhovnik deloval v Antiohiji. V prvem delu homilije (1–3) antiohijski govorec svoje poslušalce okara, ker nekateri izmed njih niso upoštevali njegovega duhovnega učenja in so raje zahajali na konjske dirke. Kara njihovo nehvaležnost za njegov trud s tem, da spominja na priliko o talentih, obenem pa jih spodbuja, da si prizadevajo, da bi njih, ki hodijo rajši na dirke, zopet pripeljali nazaj v cerkev, k duhovni hrani, ki jo daje sam Gospod. S to temo se homilija tudi nadaljuje, ko v drugem, daljšem delu (3–7) Krizostom prične z razlago dogodka obiska Abrahama pri Mamrejevih hrastih (1 Mz 18,1-15), pri čemer poudarja predvsem vzvišeni zgled Abrahamove gostoljubnosti do tujcev.