Skupnosti in usklajevanje v malih umetnostih

Abstract

Analiza se osredotoča na delo beograjskih umetnikov, združenih v kolektive, v katerih praksa skupnega bivanja postane alternativni način družbenih odnosov. Njihove skupne akcije so priložnost za preučevanje poti radikalne domišljije na dveh ravneh: prvič, z upoštevanjem načel kolektivne ustvarjalnosti, ki delujejo skozi različne oblike umetniške in družbeno-kulturne produkcije, sistematično usmerjene v razvoj družbenih imaginarijev; drugič, z oblikovanjem kolektiva, usmerjenega v produkcijo same družbenosti, ki se razvija in preizkuša skozi prakse. Pri tem prenosu z ravni umetniške na raven družbene produkcije so lahko ključna orodja (samo)refleksije. (Samo)refleksija je v enaki meri varuh enakosti in nastanka. Če domišljija ni zgolj duševni odziv na realnost, lahko postane gonilo nove prakse: materialna manifestacija določenih odnosov, njihovo preizkušanje v realnosti in hkratno izvajanje na poti k novim oblikam kolektivnosti in morda kolektivne avtonomije.