Poetične tendence sodobnega hrvaškega dramskega pisanja

Abstract

Prispevek ponuja pregled poglavitnih poetičnih tendenc sodobnega hrvaškega dramskega pisanja po letu 2000. Avtorici se osredotočata na več znanih hrvaških dramatikov (kot so Mate Matišić, Davor Špišić, Ivan Vidić, Nina Mitrović, Elvis Bošnjak, Dubravko Mihanović, Tomislav Zajec, Ivana Sajko, Tena Štivičić, Ivor Martinić, Olja Lozica ...), katerih igre so bile v zadnjih dveh desetletjih uprizorjene, objavljene, raziskovane in/ali nagrajene tako na Hrvaškem kot v tujini. V prispevku se poglabljata v značilnosti vsebine (lokalne ali svetovne, javne ali intimne, priljubljene ali provokativne teme), v formalne in splošne lastnosti (dramska struktura, pripoved, poetizacija, raziskovanje meja dramskega pisanja), v predstavljanje kulturnih identitet (osebnih in kolektivnih), v zanimanje za množično in popularno kulturo, v značilnosti dramskega diskurza in jezika, v odnos do družbenega angažmaja ali kritike ter v prizadevanje za pritegnitev ciljnih družbenih skupin ali tipov občinstva. Nazadnje v prispevku raziskujeta tudi razlike in podobnosti med dramskim pisanjem v devetdesetih letih in pisanjem po letu 2000.