Starosta slovenske slavistike Matjaž Kmecl

Abstract

Vsestranski kulturni delavec, slavist Matjaž Kmecl, letos ne praznuje samo častitljivega jubileja devetdesetletnika, ampak tudi drugi častitljivi jubilej – enainsedemdesetletnico nepretrgane povezanosti s slavistiko in slavističnim oddelkom Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, ko je postal patriarh slovenske slavistike, kot smo to v najinih daljnih študentskih letih rekli profesorju Rajku Nahtigalu, ko smo spoštljivo jemali v roke njegove znamenite Slovanske jezike in ga srečevali, kako spokojno prihaja v slavistični kabinet v Narodni in univerzitetni knjižnici. Sodobnost takega spoštljivega naziva in temu ustreznega odnosa do častitljivega profesorja – staroste ne pozna več, a tudi »nahtigalovskih« kabinetov v univerzitetnem prostoru ni več, ohranjajo se spomini, ki se izrazijo z živo ali zapisano besedo na ustreznih srečanjih in v svečanih publikacijah; ta beseda je najpogosteje izraz resničnega spoštovanja do osebnosti in dosežkov predhodnika, žal, v času, ki ceni količino nad vsebino, tudi samo dodatno dopolnilo osebne bibliografije.