Elementalne politike v škodo zanikanih kultur

Abstract

Skrivna zgodovinska kontrakultura domnevno predkrščanskih naravovercev v zahodni Sloveniji je bila globoko duhovno povezana z zrakom, vodo, ognjem in prstjo, temelji njihovega življenjskega sveta. V 20. stoletju so politični procesi v prostoru, kjer so naravoverci na skrivaj preživeli med nestrpnimi kristjani, močno preoblikovali njihove elementalne prakse in pripeljali do razpada njihove skupnosti. Gradnja železnice še v času Avstro-Ogrske je uničila najpomembnejše naravoversko svetišče. Prva svetovna vojna je zaradi topniškega obstreljevanja na soški fronti povzročila tolikšno preobremenitev prsti s kovinami, da je propadel sistem naravoverskih prostorskih triad – tročanov –, ki so zagotavljali rodovitnost zemlje in varnost skupnosti. V času medvojne okupacije Primorske je fašistična italijanska oblast prepovedala kurjenje kresov in tako preprečila najpomembnejše naravoverske skupne obrede. Italijanska oblast je zgradila tudi prve hidroelektrarne in jezove, ki so oskrunili sveto reko Sočo. Intenzivna industrializacija in ekstraktivizem v obdobju socialistične Jugoslavije po letu 1945 sta povzročila nadaljnje onesnaženje zraka, vode in prsti ter usodno predrugačila naravo, ki so jo naravoverci strahospoštljivo častili kot božanstvo. Elementarna degradacija zaradi »razvoja« in »napredka« na Primorskem v 20. stoletju tako ni imela neposrednega vpliva le na naravo, temveč tudi na zanikano, od narave neločljivo in odvisno kulturo. Naravoverci zaradi prikrivanja niso imeli možnosti za zaščito dragocenega elementalnega skupnega dobrega. Do konca 20. stoletja so bili elementalni temelji njihove kulture nepovratno izgubljeni in s tem tudi primorsko naravoverstvo.