Uprizarjanje literature in bralne uprizoritve

Abstract

Leta 2005 je skupina dramatikov in dramaturgov na pobudo dramatičarke Simone Semenič in v tesnem sodelovanju s teoretikom uprizoritvenih umetnosti Rokom Vevarjem v okviru Gledališča Glej osnovala PreGlej. Skupina se je ukvarjala s problematiko dramskega pisanja in v nekaj letih vzpostavila platformo za ustvarjanje, razvoj in mednarodno izmenjavo dramskih pisav. Njihovo delo je bilo zavezano vzpostavitvi samih pogojev za ustvarjanje dramskih besedil. S tem namenom so uporabili formo bralne uprizoritve – ne le kot javno predstavitev drame, temveč kot metodo za razvijanje drame, ki prinaša dramo kot delo v nastajanju. Članek pokaže, da ima tovrstna praksa dramskega pisanja na slovenskih odrih svoje predhodnike v eksperimentalnih gledaliških praksah šestdesetih in sedemdesetih let 20. stoletja (v izvedbi neoavantgardnih skupin pesnikov 441/442/443, Nomenklatura in LKB – Literarni klub Branik ter v nastopih pisateljev, ki so predstavljali svoja literarna dela v Pekarni). Pesniki in pisatelji so uprizarjali svoja dela, ki prvenstveno niso bila namenjena uprizarjanju, pri tem pa ustvarili teatralne oblike pisanja za oder, s katerimi so izstopali tako iz konvencij dramskega ustvarjanja kakor tudi iz tradicije gledališča. Uprizarjanje literature in bralne uprizoritve so obravnavane v kontekstu uprizoritvenega pisanja, ki označuje raznovrstna razmerja med pisavo in uprizoritvijo, pri tem pa se osredotoča na proces pisanja kot uprizoritvenega dejanja.