Likanje ali klesanje jezika?

Abstract

IzvlečekPrispevek na kratko prikazuje jezikovno urejanje v založništvu in dosedanje ocene jezikovnih popravkov. Osredotoča se predvsem na vprašanje, ali se je pri pregledovanju besedil mogoče izogniti subjektivnemu jezikovnemu čutu in strokovno utemeljiti jezikovne posege (jezikovne popravke in predloge popravkov). V ta namen so bili iz štirih lektoriranih prevodov (treh leposlovnih in enega neleposlovnega) pred objavo vzeti vzorčni zgledi, ki so vrednoteni s pomočjo temeljnih jezikovnih priročnikov; za ilustracijo trditev je bilo uporabljenih še nekaj zgledov iz različnih besedil.Jezikovni posegi naj bi bili razvrščeni v dve skupini. Zanju sta se pokazala kot priročna poljudna izraza »likanje jezika« in »klesanje jezika«. Med raziskavo se je pokazalo, da takšna delitev ne zadošča, saj je bilo v besedilih mogoče najti celo nepravilne popravke, njim pa ustreza poljudni izraz »mrcvarjenje jezika«. Tako so v članku jezikovni posegi razvrščeni v tri skupine: upravičene jezikovne posege, neupravičene in nepotrebne jezikovne posege ter nepravilne jezikovne popravke. Na podlagi vzorcev je mogoče skleniti, da za jezikovne posege večinoma obstajajo objektivna strokovna merila, za prav vse pa ne, saj odgovorov na nekatera jezikovna vprašanja ni mogoče najti niti v že zastarelih priročnikih niti v jezikovnih svetovalnicah. Prispevek naj bi vse, ki opravljajo jezikovne posege v besedilo, nagovoril, naj ne sledijo slepo svojemu jezikovnemu čutu, naj svoje odločitve in dvome preverjajo v jezikovnih priročnikih in jezikovnih svetovalnicah, rabo pa tudi v korpusih, ter naj si prizadevajo za ohranjanje jezikovne pestrosti leposlovnih besedil.