Zakaj latinica ni dovolj

Abstract

Namen: Predstavljamo problem izgube informacij pri pretvarjanju imen iz kitajske, korejske in japonske pisave v latinico ter težave, ki jih nepovratna pretvorba prinaša tako knjižničarjem pri katalogizaciji kot tudi uporabnikom pri iskanju gradiva v vzhodnoazijskih jezikih v izključno latiničnem katalogu.Metodologija/pristop: Po uvodnem opisu vzhodnoazijskih pisav, ki se uporabljajo za zapis kitajskih, korejskih in japonskih imen, standardov za latinični zapis ter ustanov, ki urejajo normativne podatke gradiva v teh jezikih, analiziramo postopke pretvarjanja zapisov lastnih imen iz vzhodnoazijskih pisav v latinico in obratno, ter ugotavljamo, kdaj pride do izgube informacij in posledično nepovratnosti pretvorbe. Na primeru knjižnice Oddelka za azijske študije Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani (FF UL), ki je del Osrednje humanistične knjižnice in vključena v sistem COBISS, opišemo težave, ki jih povzroča izključno latinično zapisovanje podatkov pri upravljanju in rabi knjižnične zbirke v vzhodnoazijskih jezikih.Rezultati: Iz prikaza različnih postopkov latinizacije kitajskih, korejskih in japonskih lastnih imen je razvidno, da pride v vseh primerih do izgube informacij. V primeru knjižnice Oddelka za azijske študije FF UL to povzroča težave tako upravljalcem kot uporabnikom knjižnične zbirke.Omejitve raziskave: Raziskava analizira problem nepovratnosti pretvorbe vzhodnoazijskih pisav v latinico na teoretični ravni in na primeru ene knjižnice. V bodočih raziskavah pa bi bilo zanimivo podrobneje analizirati še druge konkretne primere, v katerih izključno latinični katalog otežuje ali onemogoča iskanje in upravljanje knjižničnih virov v nelatiničnih pisavah.Izvirnost/uporabnost raziskave: Prva raziskava, ki osvetljuje problem latinizacije pri upravljanju knjižničnih zbirk v vzhodnoazijskih pisavah v slovenskem prostoru in predlaga možno rešitev tega problema z uvedbo standarda Unicode.