Formulaičnost v slovenskem jeziku

Številne empirične raziskave povezovanja besed v jeziku razkrivajo, da je jezik prepreden z večbesednimi vzorci, ki vsaj na neki točki jezikovne rabe delujejo kot nerazstavljiva celota. To potrjujejo tudi dosedanje raziskave večbesednih enot v slovenščini, ki se običajno osredotočajo predvsem na strukturno ali pomensko zaključene enote, kot so kolokacije, stalne besedne zveze ali frazemi. Da bi omogočili bolj celovit vpogled v obseg in naravo formulaičnega jezika v slovenščini, ki bi ga bilo smiselno vključevati tudi v bodoče leksikalne in slovnične opise, v članku raziščemo alternativni koncept formulaičnih besednih nizov, tj. neprekinjenih nizov dveh ali več besed z izstopajočo pogostostjo pojavljanja, ne glede na njihovo strukturno, pomensko ali zaznavno celovitost. Predstavimo postopek identifikacije formulaičnih besednih nizov v referenčnih korpusih pisne in govorjene slovenščine, jih kvantitativno in kvalitativno analiziramo ter primerjamo. Velik delež identificiranih formulaičnih nizov v obeh korpusih dokazuje določeno stopnjo formulaičnosti, še zlasti v govorjeni slovenščini. Čeprav v obeh oblikah jezikovne rabe prevladujejo predvsem strukturno nezaključeni nizi funkcijskih besed, ugotavljamo več pomembnih razlik v skladenjskih in funkcijskih lastnostih najpogostejših nizov pisne in govorjene slovenščine, ki potrjujejo vpliv specifičnih sporazumevalnih okoliščin in ciljev na razvoj in obseg formulaičnega jezika.