Budizem v himalajskih puščavah

Članek predstavi nekatere vidike sodobnega puščavništva v budizmu vajrayāna v samotni dolini Zangskar na območju zveznega teritorija Ladakh v predelu indijske Himalaje, kjer se neprekinjeno ohranja že vse od 11. stoletja dalje, ko je tamkajšnje kraje obiskal legendarni budistični mojster Naropa. Kratkemu zgodovinskemu orisu prihoda budizma v Ladakh sledi osvetlitev začetkov tradicije budističnih puščavnikov, tj. jogijev in jogini (yogi, yoginī), iz katere se je pozneje formirala šola drukpa kagyu. V nadaljevanju prikaže okoliščine ustalitve njene južne butanske veje (lho ‘brug) v Zangskarju, k čemur je prispeval zlasti zangskarški mojster Ngawang Tsering iz 17. stoletja, ki mu pripisujejo tudi zasluge za ustanovitev nekaterih meniških institucij butanske veje na tem območju. Na osnovi izsledkov, pridobljenih tekom našega terenskega dela v dolini, prispevek predstavi pomen štirih meniških institucij (Bardan, Dzongkhul, Sani in Stagrimo) za tradicijo puščavništva danes, hkrati pa oriše tudi vlogo jogijev in jogini v lokalnih skupnostih. Ti še danes sledijo zgledu Milarepe, prvega puščavnika, ki je poleg bivanja v samoti negoval tudi vezi z družbo in s tem uresničeval vrhovni budistični etični ideal sočutja.