Misel večnega vračanja v Nietzschejevem zvezku M III.

Abstract

Članek je prvenstveno študija Nietzschejevih neobjavljenih fragmentov iz obdobja pomlad – jesen 1881, v katerih je Nietzsche prvič vpeljal svojo misel večnega vračanja enakega. V prispevku si zastavljam dva cilja: prvi cilj je razlaga Nietzschejevih tez o večnem vračanju, ki so bile v tej fazi še presenetljivo jasne in koherentne. In drugi cilj je: v samih teh tezah poskusiti poiskati pojasnilo njihovega bodočega molka. Z drugimi besedami, prispevek je raziskava razmerja med tezami, ki jih je Nietzsche razvil leta 1881, in knjigo Tako je govoril Zaratustra, ki se, po Nietzschejevih lastnih besedah, opira na te teze kot na svojo »temeljno misel«, a jih, kljub temu, nikoli v celoti ne razkrije. Obe smeri raziskave vodita do zaključka, da jedro Nietzschejeve vpeljave ideje večnega vračanja tvori njegov pojem Einverleibung, oziroma utelesitev. Analiza namreč pokaže, da srž Nietzschejevega prizadevanja okoli misli večnega vračanja ni v tem, kako je to misel mogoče jasno artikulirati znotraj zavesti, temveč prej, kako jo izoblikovati na način, ki bi omogočal, da bi postala nezaveden instinkt, ki bi postopoma lahko spodrinil »utelešene zmote«, katere od znotraj obvladujejo naše mišljenje.